𝓛𝓳𝓾𝓫𝓵𝓳𝓪𝓷𝓪 𝓯𝓪𝓼𝓱𝓲𝓸𝓷 𝔀𝓮𝓮𝓴 𝓹𝓻𝓿𝓸𝓪𝓹𝓻𝓲𝓵𝓼𝓴𝓪 š𝓪𝓵𝓪?

Ljudje smo si različni, hrepenimo po različnih stvareh, imamo svoje vizije in potrebe, ampak v filanju svojega lastnega ega velikokrat pozabimo biti človek. Do sebe in do soljudi. Kako patetično je videti ljudi na estradi, ki so za 5 minut pojavljanja na televiziji izgubili stik z realnostjo.

Čisto iskreno, gremo od začetka. Z prijateljico sva včeraj obiskali prvi dan Ljubljanskega tedna mode. Obe srčno veseli, ker vseeno, kljub temu, da noben pasji kurac ne ve kdo sva in niti ne rabi naju poznat se je sreča tako obrnila, da sva dobili dve »VIP« karti, ki bi naj nama omogočali pogled iz prve vrste na samo modno brv. Seveda da sva bili srečni, to se res lahko zgodi na milijon let, ker vseeno vemo da je prva vrsta namenjena res prepoznavnim obrazom, ljudem, ki nekaj pomenijo v svetu mode, šovbiznisa, estrade, kakorkoli si vzamete. Če smo realni si vsaka ženska to želi enkrat doživet, za mene to sicer ni bil prvi obisk ampak tokrat prvič v prvi vrsti. Prišli sva ravno točno ob uri, našel se je prostor za naju, udobno sva se namestili in bili v pričakovanju večera. Pa se je začelo… ne razumem prvič kaki znak spoštovanja je to do samega dogodka, organizatorjev da »vletiš« sredi polovice samega dogodka in naganjaš ljudi s prve vrste ali še bolj zanimivo ko prideš čisto pred samim koncem in je potem panika, da se nimaš kam posedet. Tukaj iskreno moram podati tudi kritiko samim organizatorjem, da pač imaš omejeno število ljudi, ki lahko sedi na klopi oziroma je lahko v samem prostoru, ve se koliko »vip« ljudi je na samem seznamu in za toliko mora biti prostora. To je preprosto 1+1 = 2 . Ne more biti 5. Da med odmorom ne moreš vstati in oditi na zrak ker se moraš skoraj da bojevati za svoj prostor kjer sediš mi je tudi malo absurdno, še bolj žalostno pa je, ko gledaš primer pred svojimi očmi, ko osebe hladnokrvno kljub osebnim puščenim stvarem na prostoru kjer sta sedeli cel večer in njunim osebnim darilnim vrečkam prisedejo ženske (in to starejše, ko bi si človek mislil, da so lahko samo bolj kulturne in omikane zaradi vsega kar so v življenju dale skozi in se naučile pa žal še niti osnovnega bontona nimajo), brez zadržkov odstranijo vse stvari, ki sploh niso njihove in ena izmed njih si hladnokrvno prisvoji vrečko, ki je služila kot opomin, da je prostor zaseden. Jo odpre, začne stvari dajat na kolena in »občudovat« kaj vse je v vrečki… iskreno, jaz sem imela občutek, da bom padla naokoli. V tistem trenutku me je prijelo da stopim preko (pa dejansko nimam nič s tem, se me ne tiče, ampak mi je bilo pa tako nekulturno, brez spoštovanja) ampak sta me Alma in Hannah prehiteli, ko sta se vrnili na svoje mesto. In potem je vse skupaj postalo komično. Gospa se je s prisvojeno vrečko kar malo umaknila, vidno razdražena (zakaj že, ker si je prilastila tuje stvari pa še prostor ki je bil vidno označen kot zaseden?) in na koncu kjer sta sprva sedeli 2 osebi, je sedelo 5 oseb, vsi nezadovoljni nad celotno situacijo.

Da ne omenjam samega odnosa ljudi, ošabnosti, vzvišanosti. Za mene ni nekdo zvezda, ker se je podvrgel tisoč in eni plastični operaciji, navrgel lasuljo, posnel nekaj razgaljenih fotografij, ali se pokazal na televiziji za nekaj minut, vse to je minljivo. Nočem biti pametna, ampak sem žalostna ker imam občutek, da vsi že izgubljamo neki realen stik z ljudmi, živimo virtualno. Pomembno je število sledilcev, da nekoga opazimo, ne pa njegov trud, kvaliteta dela. Pomembno je koliko smo pripravljeni pokazati gole kože, čeprav je lahko bolj erotična bluzica zapeta do vratu.

Da se vrnem nazaj na včerajšnje dogajanje, da ne bo pomote, vse ima svoj čar. Verjetno če si del takšne scene se tega navadiš, mogoče za nekoga, ki ni v tem svetu je vse skupaj malo šok, ker sam dogodek lahko primerjam, kot ponaredek Raffaello kroglice. Odpreš in izgleda lepo, mamljivo, skoraj enako kot original.. nato pa jo daš v usta in je okus popolnoma drugačen. Težko prebavljiv.

Ampak je pa zanimivo, priznam nasmejala sem se na trenutke do solz, občudovala kreacije, uživala v res prijetni družbi prijateljice, vesela in srečna, da sem takšna, kot sem. Nepoznana in nepomembna ampak iskreno zaljubljena v življenje in srečna za vse kar imam. Spoštujem in cenim vse bližnje, ker so z menoj zato ker sem to kar sem. Ne zaradi tega kar predstavlja moj instagram račun (dejansko ne predstavlja ničesar hahaha, ampak da je malo bolj dramatično).

Foto: Marko Ocepek Photography

Tekst je verjetno poln napak, zagnala sem se v nekem afektu sprva razočaranja kasneje spoznanja, da že tako mora biti. Sem le opazovalec, napisano z mojega vidika dojemanja dogodkov in trenutkov. Vsekakor je pa nauk zgodbe ta, da pač ni vse zlato kar se sveti (ali lepo tako kot vidimo na socialnih omrežjih) in kot je zapisal Srečko Kosovel »Gnoj je zlato in zlato je gnoj.«

Greatatlash

Aleksandra. Rojena v Banja Luki leta 1993. Absolventka delovne terapije. Ljubiteljica mode, potovanj, hrane in predvsem dobre kave. Življenja si ne znam predstavljam brez svojih mačk, prijateljev in družine.