Drugo
Sestavljanka življenja
14.3.18
Ne morem verjeti kako čas beži. Še kot včeraj se mi zdi, da sem živela eno življenje, a danes tega ni več. Razhod po dolgi zvezi je boleč, ko ljubljene osebe ne želiš prizadeti a hkrati veš, da stvari ne funkcionirajo tako, kot si želiš.
Opazujem vse te ljudi okoli sebe in se sprašujem: so res vsi tako srečni v svojih zvezah? Ali so preprosto sprejeli usodo in jim je lažje ostati z nekom, zaradi navezanosti, nekih preteklih načrtov, kot pa začeti znova.
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj tako izgubljena, kot sem trenutno. Včasih se mi zazdi, kot da bi izgubila nek kompas. Končala sem šolanje, morala bi hrepeneti po zaposlitvi a meni se zdi, kot da nisem pripravljena. Nisem pripravljena za novo poglavje v življenju. Pustila sem neko lagodje, nekoga, ki me je imel rad in ne glede na vse konflikte, nesoglasja je bil občutek zaspati ob nekomu lep . Po vseh težkih besedah sva vseeno skupaj legla in se zbudila v novi dan. Sem bila preveč pohlepna, ker sem mislila, da je lahko boljše? Je normalno zbujati se ob nekomu in se spraševati ob vsakem prepiru, ali mi je to potrebno pri mojih letih. A sedaj, ko sem sama, povsem sama se mi v mislih pojavlja vprašanje, je sploh lahko bolje. Mogoče je tako v življenju, da se moraš sprijazniti s tem kar ti je dano in sprejeti, da ne more biti vse popolno.
Ko spoznavam moške jih primerjam in vsakič znova me skrbi. Me bo sploh kdaj kdo sprejel tako, kot sem. Da se ne bo samo igral z mojimi čustvi, da ne bo samo iskal lastnega zadovoljstva, ampak bo tudi moje potrebe postavil pred sebe. Me sprejel, ko delam sceno, se jočem, smejim, dramatiziram, veliko govorim. Ženske smo zelo čuteče ampak verjetno smo rakice najbolj občutljive. Ne glede na moj izraz na licu, v meni bije bitka misli, bitka čustev, toliko vprašanj a odgovorov nikjer.
Vem samo, da nikoli ne bom več enaka in da ne glede na vse bo del mene za zmeraj z njim, on pa z menoj in ne obžalujem, da sem se odločila tako, kot sem se. Žal mi je samo, da sem ga prizadela. Če bi imela čarobno palico in bi mu lahko zacelila rane in sebi oprostila za vse napake, ki sem jih nanizala. Ampak se tolažim, da je bilo prav, da grem. Da raziščem možnosti in da se ne sprašujem kako bi bilo, da se ne pretvarjam. Vem, da bo prišel čas, ko se bo vse povezalo in dobilo svoj smisel. Do takrat pa bo preteklo še kar nekaj časa, da se bodi kosi mojega življenja začeli sestavljati.
Greatatlash
.jpg)
0 komentarjev