Moj notranji boj

Sprašujem se ali držijo besede osebe, ki mi je blizu, da sem bolna, nevzdržna, preprosto, ker iščem svoj notranji mir. Ker sem ugotovila ka...

Sprašujem se ali držijo besede osebe, ki mi je blizu, da sem bolna, nevzdržna, preprosto, ker iščem svoj notranji mir. Ker sem ugotovila kako me utruja prazno  govorjenje in ker želim nekaj več? Je res narobe hrepeneti in želeti ustvarjati več od povprečja? Hudo je, ko imaš nekoga rad a hkrati veš, da je ta odnos smrt tvoji kreativnosti, tvoji duši. Kako se lahko počutiš še na tako rajskem otoku, obdan s kristalno čistim morjem, soncem, škržati, kot ujetnik. Še lastnih misli ne znaš, ne moreš, ne smeš izraziti. In kako malenkosti, kljub ljubezni, ki si jo nekoč čutil ali čutiš, dajejo jasno vedeti, da nimaš prihodnosti. Vsaj ne v taki obliki, kot sama hrepenim. Nikoli ne bo izboljšanja, ker ta maksimum, ki ga on daje je moj minimum. Ker vem, da drugega ne pozna in da verjetno daje vse kar ima, jaz pa se s tem ne morem zadovoljiti. Mogoče ima prav in sem res bolna? Ali pa sem končno začela postajati sebična in postavljati sebe na prvo mesto?

Vem, da vse to ima neki globlji pomen. Vse se povezuje v celoto in sestavlja moj mozaik življenja. Pizda, kot,da doživljam jebeno razsvetljenstvo. Določene zadeve so mi kristalno jasne in hkrati razumem preteklost. Ljudje dobivajo svoj pomen in njihova vloga mi je sedaj bolj jasno. Še tako nepomembne situacije imajo pomen. Premalo sem delala na sebi, preveč na drugih. Dokazovanje, rezultati, tekmovanje; za koga? So res vsi dosežki plod mojih želja ali je le dokazovanje in primerjanje z drugimi? Je hudo če si sam, vsekakor je. Še huje je v noči, ko čutiš osamljenost. Najhuje je, ko začutim to sredi dneva, v krogu ljudi, ki so me še nedolgo nazaj navdihovali – sedaj pa so kot prazna lupina, le bled odsev.

Vredna sem več. Vem, da sem. Mogoče sem jebeni optimist (večinoma pesimist), toda v sebi čutim, da je nekje nekdo, ki me bo razumel. Ki mi bo dal tišino, ko jo bom potrebovala, brez dodatnih vprašanj. Objem, poljub brez razloga. V meni bo videl lepoto, ne telesno, srčno. Ki bo cenil delo, zaupanje in se bo počutil nagrajen z mojim smehom, dotiki, šepetom. Ki bo iskren in ne bo manipuliral z mano, kljub temu,  da bi lahko. Vredna sem spoštovanja, nisem le gospodinjski pripomoček, porno nadomestek ali kos mesa, s katerim nekdo razpolaga. Človek sem, ki ga žaljivke in neprimeren odnos, kot osebo razvrednotijo.

Najbolj žalostno je, ko otrpneš in to dovoliš. Ko sam podpreš ta odnos, ki te razjeda od znotraj, žalosti te a ne ukrepaš. Tako se ponavlja začarani krog dokler enega jutra ne ugotoviš kako te je čas prehitel. Leta so odletela v neznano ti pa si še zmeraj na istem mestu. Si nasprotje vsega kar si nekoč želel. Na koncu si poln besa, jeze, počutiš se nemočno a hkrati filaš ego z tekmovanjem, nerganjem. Pljuvaš negativizem, v vsem vidiš slabo in (svojo) nezmožnost.  Vsi so krivi, le ti ne. Težko je odpreti oči, se soočiti sam s seboj. S tem kar se dogaja v tebi, biješ svoj notranji boj. Kaj bo prevladalo? Si dovolj pogumen za nov začetek, za korak v nepoznano, uresničevanje svojih ciljev. Sem dovolj sebična, se imam dovolj rada?




Sem.


Trajalo je dolgo, vendar vem, da sem. Pripravljena sem za raziskovanje. Končno sem si pripravljena prisluhniti in odpustiti. Tukaj in zdaj začenjam svoj novi začetek. 

Aleksandra. Rojena v Banja Luki leta 1993. Absolventka delovne terapije. Ljubiteljica mode, potovanj, hrane in predvsem dobre kave. Življenja si ne znam predstavljam brez svojih mačk, prijateljev in družine.

Zapisi, ki bi vam lahko bili všeč

0 komentarjev