Nekaj vmes

Pozdravljam te draga moja bralka in se ti zahvaljujem, da si vzameš čas in me prideš obiskat, mogoče kdaj tudi prebereš mojo objavo ali p...

Pozdravljam te draga moja bralka in se ti zahvaljujem, da si vzameš čas in me prideš obiskat, mogoče kdaj tudi prebereš mojo objavo ali pa le preletiš čez fotografije…  danes bo nekaj malo drugačnega, bolj intimnega.

Vsakodnevno se spopadamo s tem, da moramo izstopati, se dokazovati in iskati svoj košček na Zemlji. Vsi hrepenimo po nečem a kljub temu je v nas strah, ki nas ovira in nam ne dovoli zadihati s polnimi pljuči. Verjetno se sprašuješ zakaj to govorim? Ko sem se odločala za svoj blog so me pestile težave samopodobe, pomanjkanje samozavesti, občutek sramu, da uresničujem svoje sanje in želje. Ker je okolica tista, ki nam dirigira kaj je »primerno« ali »neprimerno« in ker ugotoviš, da življenje čisto drugače funkcionira v glavnem mestu Slovenije ali nekje v odmaknjenem majhnem kraju, na vasi. Si se že kdaj srečala s takšnim občutkom, ocenjevanjem ali celo zgroženim pogledom, ko si mogoče oblekla preveč izzivalno obleko ali hlače, ki niso ravno klasičen kroj, mogoče čevlji bolj žive barve.. pa saj verjetno poznaš ta občutek stiske, neugodja, ko se zaveš, da te nekdo kritizira na tih način. Neodobravanje od ljudi, ki jih niti ne poznaš ampak vseeno to vpliva na tebe in pusti nek negativen pečat. 

No jaz sem ena od tistih oseb, ki so res dovzetne za vse te negativne frustracije in energijo in vse to me zna tako spraviti na tla, da rabim res veliko časa, da se poberem. Prav zato sem se bala, ko sem začela s pisanjem – kaj bodo rekli moji domači, znanci, se mi bodo posmehovali, bo sploh kdo kaj prebral od napisanega… na koncu kaj je boljše, da noben tega ne opazi ali da opazi, je boljše, da me komentirajo popolni neznanci ali domači, kaj več šteje…??? Ja res veliko vprašanj in res NEPOTREBNE dileme, skrbi.

Fotograf: Miha Kacafura 


Na današnji dan, pred štirimi meseci sem tudi sama ustanovila svoj blog s pomočjo prijateljev. Še zmeraj lahko rečem, da me ne bi bilo če ne bi Dominik Bašelj mi pomagal s postavitvijo spletne strani, mi prisluhnil, ko sem mu tečnarila kaj si želim in kako bi naj delovalo (in mu še zmeraj sem pa tja malo »zatežim« s kakšno željo). Fotografov s katerimi sem sodelovala, čeprav jih na blogu, še nisem predstavila veliko in še zmeraj imam premalo časa, da bi opravila več fotografiranj in vam predstavila kakšno stilsko objavo več. Ampak je v načrtu in bo kmalu, obljubim. Ideje so, to je pomembno, da moja domišljija dela zmeraj, žal pa je časa premalo saj ne sodim v tisto vrsto punc, ki imajo vse potrebno za uspešen posel (torej denar, vso sodobno opremo, veliko prostega časa, sem omenila denar!?). Jaz delam trenutno na štirih različnih lokacijah, seveda je vse to kombiniranje dela, ampak tisti čas, ki mi ostane je po navadi samo za spanje, res dobesedno počitek in nič drugo. Za kvalitetne objave je pa potrebno imeti čas - opažam, da veliko ljudi misli, da je to magično, da sedeš za računalnik in odpreš Word in se povedi kar same od sebe napišejo, žal je to mogoče se kdaj zgodilo v kakšni pravljici, v resnici je pa tudi to »trdo delo« in vzame kar nekaj časa.

Kar je pomembno je to, da v teh mesecih se je celo našlo lepo število ljudi, ki je obiskalo moj kotiček, delili moje objave, komentirali, m spodbujali preko zasebnih sporočil. Celo v živo sem že doživela od ljudi, ki jih le na videz poznam besede, kot so .. »a veš, da zmeraj preberem tvoje objave,?« In potem sem jaz preprosto OSUPLA, a res se najde nekdo, ki prebere? Ki mu je všeč? Kljub moji skromnosti, moji neprofesionalnim fotografijam, ki jih ustvarjam za zdaj le s svojim telefonom … to je preprosto ČUDOVITO! Res sem vesela, da sem se lotila tega in preprosto se prepuščam temu toku. Toliko vsega je v meni, kar bi želela pokazati in upam, da bom zmogla, da mi bo dana ta priložnost oziroma zmožnost. Občudujem veliko naših, domačih slovenskih blogerk in bi jih želela spoznati v živo, nekatere sem že in imam same prelepe besede za njih, da ne omenjam, da gre zahvala eni posebni punci, ki ustvarja pod imenom »Rose Touch Blog«, ki me je samo »brcnila v rit«, da sem se lotila izziva in ga izpeljujem.

Lokacija: Grad Turnišče


8210 krat HVALA!


Aleksandra. Rojena v Banja Luki leta 1993. Absolventka delovne terapije. Ljubiteljica mode, potovanj, hrane in predvsem dobre kave. Življenja si ne znam predstavljam brez svojih mačk, prijateljev in družine.

Zapisi, ki bi vam lahko bili všeč

0 komentarjev